Sekularizacija Uvod v religiologijo

1.

Sekularizacija
Uvod v religiologijo
prof. dr. Aleš Črnič
19/03/2025
1

2.

Sekularizacija
Lat. saekulum – čas oz. svet: svet tega časa ali čas tega
sveta; nasprotje času in svetu božjega kraljestva
Sekularizacija = posvetovljenje. Posvetno
Izvorno:
Sekularni duhovniki – živijo „v svetu“
Laično. Vendar ne striktno ločeno, še manj nasprotno
religioznemu.

3.

Postopoma: nasprotje religijskemu
Moderna uporaba v Franciji – sekularizacija cerkvenega
imetja v 17. in 18. st.
Max Weber: modernizacija – razčaranje sveta
Marx, Comte, Freud
Danes: spreminjanje vloge religije zaradi procesov
modernizacije (razcerkvenjenje, laizacija, desakralizacija,
dekristjanizacija)

4.

Proces zmanjševanje družbenega pomena
1. religijskih institucij
2. praks
3. religioznega mišljenja
(kot posledica modernizacije)

5.

1. zmanjševanje / izginjanje vpliva religijskih institucij na
različna družbena področja (šolstvo, zdravstvo, sociala ...)
Laizacija (posledica družb. diferenciacije in avtonomizacije)
2. upadanje navezanosti posameznika na rel. skupnosti
Individualizacija, zasebnost, svoboda izbire
3. nesprejemanje (nepoznavanje, nezainteresiranost) oz.
zavračanje tradicionalnih religijskih naukov in predstav
4. spreminjanje samih cerkva in drugih religijskih skupnosti
5. premeščanje religije v nova družbena in kulturna polja

6.

Razlogi in povodi
reformacija – diverzifikacija
industrializacija
krščanstva
individualizacija + pluralizac.
splošna pismenost,
izobraženost
razsvetljenstvo –
racionalizacija (razum vs.
razodetje)
moderna znanost in
tehnologija
družbena mobilnost –
fragmentacija/stratifikacija
relativizem + toleranca
demokratizacija
vzpon nacionalne države
potrošništvo – svobodna
izbira
digitalizacija

7.

Dve osrednji točki:
1. diferenciacija in avtonomizacija družbenih sfer +
sociatelizacija (skupnost-družba),
2. individualizacija: samozavest svobodnega, avtonomnega
posameznika kot temeljnega nosilca modernih družb.
Posledice:
• enovit svetovni nazor izgine
• nastanek religijsko nevtralne države
• privatizacija religije

8.

Religija ohranja vlogo
Kulturna tranzicija (fizična in socialna mobilnost)
Kulturna obramba (npr. irski in poljski katolicizem, post-
Jugoslavija)

9.

Ampak: religija ne izginja
T. Luckmann: »V modernih družbah je sekularizirana
družbena struktura, ne pa posameznik«
teme o avtonomnem posamezniku in njegovem
samouresničenju kot »nove religiozne teme« glavne teme »nevidne religije« človeka moderne
družbe

10.

Izjemno pomemben socio-kulturno-zgodovinski
kontekst
Kritike in nasprotovanja
sekularizacija v neevropskih (nekrščanskih) družbah in
kulturah?
psevdoznanstveni mit – sestavina mita o modernem
človeku in njegovi radikalni različnosti od predmodernih
časov in ljudi
Nadaljevanje razsvetljenskega razkola

11.

Revitalizacija religije – Desekularizacija?
vztrajnost ljudske religioznosti
nova politizacija religije (civilna religija, religijski
fundamentalizmi)
revitalizacija religije v postsocialistični Evropi
pojav novih oblik religioznosti (NRG in novodobništvo,
spiritual but not religious)

12.

odmor

13.

Ljudska religioznost
ljudska verovanja v tradicionalnih, ruralnih okoljih, s
predkrščanskimi vsebinami in oblikami, ki živijo in jih
prakticirajo mimo cerkve,
ljudske pobožnosti, ki jih je uvedla RKC mimo uradne
liturgije, da bi se približala preprostim vernikom
(šmarnice, različne procesije, romanja, krajevni prazniki
svetnikov-zaščitnikov ipd.).

14.

religijske vsebine in oblike, ki se razlikujejo od
cerkvene religije, kot jo formulirajo, posredujejo in
izvajajo cerkveni profesionalci (duhovniki,
menihi...)
razširjena tudi v modernih družbah
množično razširjenost magičnih, okultnih,
vedeževalskih in podobnih praks
predstave in prakse iz drugih kulturno-religijskih
prostorov

15.

Civilna religija
Rousseau: Družbena pogodba (1762)
Robert Bellah – razprava o sodobni ameriški civilni religiji (1967)
na poseben način reducirana religija: na tiste vsebine
in oblike, ki legitimirajo temeljne družbene institucije,
vrednote in norme neke družbe
nov način obstoja religioznosti v modernih družbah, ki
opravlja funkcije, ki so jih v predmodernih opravljale
državne cerkve ali še prej narodne (plemenske) religije

16.

4.
V praksi se kaže v različnih oblikah:
uporaba boga in religijskih simbolov v državnih ustanovah,
učinkovanje družbenih (nacionalnih ali revolucionarnih) mitov,
ritualov in simbolov, ki vzbujajo pri udeležencih (religiozna)
občutja udeleženosti pri nečem vzvišenem, svetem,
absolutizacija določenih vrednot in norm,
izrecni govor o svetem.
Posebno močna oblika je sakralizacija naroda
1.
2.
3.

17.

Religijski fundamentalizmi
ponovna uveljavitev religije kot osnove/fundamenta celotnega
družbenega in posameznikovega življenja
odgovori v svetih tekstih
najpogostejši v islamu – stereotip
izraz nastane v začetku 20. stoletja znotraj ameriškega
protestantskega krščanstva (baptisti in prezbiterijanci) –
Fundamentes 1910-1913 – verniki nezmotljivosti svetega
pisma
fundamentalizem = moderni antimodernizem

18.

Sekularizacija
Sekularizem
Sekularnost
Postsekularnost

19.

Postsekularnost
Zelo različna pojmovanja in poudarki:
1. Vrnitev religije
2. Kulturna sprememba
3. Nova oblika kulturnega relativizma
4. Ponovno odkrivanje kontinuitete s preteklostjo
5. Preseganje ostre ločnice med religijskim in nereligijskim
6. Nove javne vloge religije

20.

1. Postsekularnost kot vrnitev religije v družbo
Pogosto, hkrati najbloj problematično pojmovanje – povečanje
religijskih aktivnosti v družbi
Spiritual Revolution (novodobništvo) – kritiki: empirično majhen
pojav
Večja vidnost religije ne pomeni tudi rasti (posledica politizacije,
imigrantskih religij, deprivatizacije tradicionalnih religij)
Enostransko in ateoretsko razumevanje
Zastarelo razumevanje religije in sekularnosti kot nasprotnih
kategorij

21.

2. Kulturna sprememba
Padec samoumevnosti ideje o izginjanju religije (kot posledica
modernizacije)
Multiple modernities – postmodernost
Ne več vprašanje prihodnosti religije – vprašanje koncepta
religije kot takega (dekonstrukcija pojma religije in sekularnosti)

22.

3. Preseganje ostre ločnice med religijskim in nereligijskim
Sodobne oblike religije se spreminjajo v smeri individualizacije,
demokratizacije, fluidnosti, hibridnosti, se relocirajo
Sprememba poudarka od religijske dogme proti osebni izkušnji
Vplivi potrošništva, pop-kulture, mediatizacije, digitalizacije –
nove oblike duhovnosti
Meje med religioznim in nereligioznim se brišejo, izgubljajo na
pomenu

23.

4. Nova oblika kulturnega relativizma
Predmodernost: avtoriteta = religija/cerkev
Modernost: razum, znanost, tehnologija – posledično
sekularizem in ateizem izpodrivata religijo
Postmodernost: relativizem – vsi religijski in nereligijski nazori
so relativni, pravica do soobstoja, ni absolutne veljavnosti
Niti religijske dogme – niti znanost (zanikanje okoljskih
sprememb, alternativna medicina, proticepilstvo ...) – resnica je
stvar svobodne odločitve, ni več absolutne zunanje avtoritete

24.

5. Ponovno odkrivanje kontinuitete s preteklostjo
Modernost = sekularnost – radikalen prelom s tradicijo
nov temelj = racio/znanost
Postsekularnost – spajanje modernih pridobitev s preteklostjo
Odkrivanje religijskih izvorov sekularnih (človekove pravice)
in političnih idej (liberalizem, komunizem)
Eksplicitno javno in politično sklicevanje na religijske tradicije
(krščanska tradicija Evrope)

25.

6. Nove javne vloge religije
J. Habermas: religijski glasovi imajo legitimno vlogo v
demokratični družbi; vendar: artikulirani morajo biti v
sekularnem jeziku
Ustavna nevtralnost demokratičnih družb ne izključuje religije a
priori, vendar pa mora biti ločena od neposrednih političnih in
administrativnih procesov (mesto ima v neformalnih družbenih
in političnih debatah)