Delavnica filmske kritike

1.

DELAVNICA FILMSKE
KRITIKE

2.

Filmska kritika
■ Kako vstopimo v filmsko kritiko? Kaj iščemo v filmu, seriji, videu?
■ Nam je film všeč ali ne?
■ Racionalizacija po ogledu filma: navadno izpostavimo vsebino, režijo, slog, igro,
družbeni kontekst filma ...
■ Afektivni elementi filma: Dulac
■ zvok, barve, ritem, bliskanje, tekstura
■ Sprejetje afektivnih elementov filma, subjektivne pozicije gledanja del filmske
kritike, ki je drugačna od filmske teorije – s filmom vzpostavimo subjektivno, telesno
povezavo in izhajamo iz tega. To pa ne pomeni, da ne vložimo v recenzije veliko
raziskovanja!

3.

Recenzija
■ Subjektivna, ocenjuje in vrednoti stvari
■ Uravnotežena, argumentirana, pri tem pa je nujen delež lastne interpretacije in
vrednotenja

4.

Recenzija
■ UVOD: na začetku vpeljemo bralko_ca, dobimo njeno_govo
pozornost!
■ lahko začnete s filmsko anekdoto; lahko začnete s specifičnim
prizorom filma, za katerega se vam zdi, da je ključen, se vas
dotakne, se vam zdi grozljiv, vas razjezi; lahko film povežete z
širim kontekstom (ali družbenim ali filmskim: material za
primerjavo z drugimi filmi ali režiserjevim opusom); lahko
začnete z režiserko_jem, s fotografijo;
■ bodite pozorni, kaj ljudje v filmu govorijo, včasih je en stavek
tisti, ki opiše film in naredi recenzijo, hkrati pa poveste o čem
bo tekla recenzija!

5.

Šolski uvod
■
Režiser, rdeča nit njegove filmografije, tema filma:
What a thrillingly versatile film-maker Céline Sciamma has proved to be. Having made
an arthouse splash with the Euro-hits Water Lilies and Tomboy, she wrote and directed
Girlhood (Bande de filles), a breathtaking portrait of modern “banlieue life” that
completed her “accidental trilogy of youth”. Her impressive screenplay credits include
Claude Barras’s My Life as a Courgette, a tenderly empathetic, French-Swiss stopmotion masterpiece that earned an Oscar nomination for its vividly resilient depiction of
children in care. In each of these very different projects, Sciamma has struck an
accessible chord by focusing tightly on specifics, finding the key to universal appeal in
the unique, tiny details of each story and character. (Mark Kermode: Portrait of a Lady
on Fire, The Guardian)

6.

Primer 2: Primerjava, kontekstualizacija v queer
film, kontekstualizacija v festivale
■ In the brief annals of mainstream queer cinema, Call Me by Your
Name falls in line with Moonlight in taking a resolutely non-hysterical,
non-polemical approach to homoeroticism, treating sexual encounters
with a kind of unhurried, tactile sensuality. Society, as enforcer and
inhibitor, plays very little part, as both stories take place outside the
bounds of middle-class morality—but from different, even opposing ends
of the spectrum. Barry Jenkins’s triptych involves a black man’s comingof-age in Miami, while Luca Guadagnino’s portrait of a teenager’s sexual
awakening takes place in a luxuriant corner of Lombardy, but both have
demonstrated crossover appeal, Moonlight having garnered multiple
awards including last year’s Oscar for Best Picture, and Call Me by Your
Name currently carrying ecstatic pre-opening raves from Sundance and
Toronto film festivals.
■ (M. Haskell, Call Me By Your Name, Film Comment)

7.

Primer 3: Začnete z neklasično vpeljavo
vsebine in estetike filma
■ V osemdesetih je bil na sončnem severu Italije pop otožen, moške hlače kratke,
breskve pa sladke in sočne. V Guadagninovem Pokliči me po svojem imenu se
sedemnajstletni Elio (Timothée Chalamet), sin arheologa in strokovnjaka za klasično
kiparstvo, spusti v poletno romanco z očetovim asistentom, nekaj let starejšim
Američanom Oliverjem (Armie Hammer) – in morski valovi na obalo nemudoma
naplavijo popolno, mišičasto roko antičnega moškega kipa, morda junaka ali boga,
ki nadrealistično, a povsem očitno simbolizira veliko več od njunega občudovanja
antičnih dragocenosti. Oliver je Eliu kot Ahil Petroklu, Aleksander Hefajstu ali
Hadrijan Antinu: nekdo, ki bo za vedno zaznamoval njegovo zgodnjo mladost, a v
njegovem življenju ne bo ostal.
■ Pokliči me po svojem imenu kot pastoralna romanca, Tina Poglajen, Ekran

8.

Primer 4: Presenetljivi uvodi by Matic
Majcen
■
Najprej bežna anekdota, ki je nepovratno zaznamovala moje gledanje filma Climax (2018,
Gaspar Noé). Kakšnih pet minut pred koncem na premierni projekciji v dvorani Croisette v
Cannesu je do stopnic pod odrom dvorane z mikrofonom v roki pristopil Gaspar Noé, ker je
moral počakati na zaključno špico, da so lahko izvedli kratek pogovor z njim po koncu filma.
Ko so se odvijali še zadnji prizori, sem opazoval njegovo obrazno mimiko in telesne gibe, saj
mi do tistega trenutka ni bilo povsem jasno, kako naj si razlagam avtorsko intenco tega filma.
Opazovanje ekstremnih stranpoti človeške narave, ki izbruhnejo na plan ob jemanju
psihedeličnih drog, deluje skoraj že kot katoliška obsodba, ki naj bi opozarjala nedolžne duše
na grehe sodobnega sveta, v tej perspektivi le streljaj oddaljene od totalne Sodome in
Gomore. Film je bil do tedaj že sam po sebi precej zabaven, a v tistem trenutku sem se
dobesedno okužil z Noéjevim načinom spremljanja lastnega dela. 54-letnik namreč še zdaleč
ni imel treme, ker je moral nastopiti pred več-stoglavim občinstvom, prav tako ni bil naveličan,
ker je bila pred njim še ena mučna promocijska aktivnost, temveč se je tudi sam začel
smehljati dogajanju na platnu. Ne naglas, in sploh ne narcisoidno v smislu, da bi občudoval
svoj film – ob gledanju se je preprosto zabaval, pri tem pa s sramežljivimi pogledi nenehno
preverjal, ali se gledalci v dvorani prav tako zabavamo ob spremljanju njegovih izgubljenih
likov. Približno tako kot majhen fantek, ki je ušpičil neko lumparijo v odsotnosti staršev, zdaj
pa preverja, če smo se pripravljeni skupaj z njim v vragolije spustiti tudi mi.
■
(Matic Majcen, Budale kot mi, Ekran)

9.

Srednji del
■ V tem delu navadno vpeljete podrobnejšo vsebino filma, ampak pazite, da ta ni
predolga!! (par stavkov zadostuje). Včasih je spet dovolj nekaj ključnih scen, ki
povejo, o čem gre film, hkrati ga pa ne opisujejo šolsko
Campillo places the viewer bang in the middle of the Act Up community, staging one of
the first scenes at an introductory meeting. Like the new recruits, we learn the
organising principles (and the rules) from the inside. Fresh from a demonstration,
members wearing fake-blood-splattered T-shirts explain that – in this lecture hall –
democracy means transparency. There will be no clapping (just clicking) so as not to
drown out those speaking, and all debate will take place in the room (private
conversations and hallway chatter are prohibited).
Simran Hans, 120 utripov na minuto

10.

Srednji del
■ Srednji del vsebuje največ vašega raziskovanja: poleg vsebine tudi režija,
fotografija, scenografija itd., zgodovina, kontekst, kako je film nastal, kako je
bil sprejet …
■ V tem delu tudi utemeljujete, kaj si mislite o filmu, kako se vas je dotaknil,
katere misli je spodbudil (tu je treba spet paziti, ker ni dovolj, da rečete: „bil
je dober, bil je slab“, na splošno se poskušajte izogibat splošnim opisom in
se razpustite (recenzije so lahko tudi dosti poetična forma, samo paziti
morate, da ne na račun razumljivosti).
■ Morate utemeljevati, zakaj se vam zdi dober/slab: kako je narejen stilistično,
katere tematike odpira, kako lahko te tematike razširite v širši družbeni
kontekst

11.

Reference na različne tekste, koncepte,
stile
■ Digitally filmed in tactile, painterly hues by Claire Mathon, who did such
shimmering work on Mati Diop’s Atlantics, Portrait of a Lady on Fire (the French
title uses the less Jamesian “jeune fille”) seamlessly intertwines themes of love
and politics, representation and reality. At times it plays like a breathless
romance, trembling with passionate anticipation. Elsewhere, it seems closer to a
sociopolitical treatise, what Sciamma has called “a manifesto about the female
gaze”. Ghostly images of Héloïse in her wedding dress lend a quasi-gothic
edge, and there’s something of the Brontës in the cliffside walks she embraces
with abandon. Yet Sciamma is careful to keep such heightened emotions rooted
in the firm soil of social realism. A subplot about young maid Sophie (Luàna
Bajrami) dealing with an unwanted pregnancy finds Sciamma at her most quietly
radical, not only confronting but also depicting a taboo subject and its
representation, refusing to look away, finding strength in sorority. (Mark Kermode:
Portrait of a Lady on Fire, The Guardian)

12.

Srednji del
■ Režiser_ka: kdo je, kako se določene prvine (stil, tematike,
žanri) ponavljajo skozi njen_njegov opus, kaj hoče s
stilističnimi poudarki narediti?
■ Kako je film narejen? Pojdimo tudi onkraj režiserk_jev!

13.

Npr. fotografija
■ Razumljivo je, da ima film, ki tolikšno pozornost posveča likovni umetnosti, izraženo
estetsko komponento. Zdi se, da so posamezni prizori namerno kadrirani kot
slikarske kompozicije, Claire Mathon pa v maniri chiaroscura izkoristi vsako
leščerbo in vsako svečo za poigravanje s sencami in svetlobo.
■ Ta motna, topla svetloba le delno razkriva življenja žensk, ki so omejena na sfero
doma: a Sciamma ne skuša podčrtati njihove nemoči. Ljubezenske afere, na skrivaj
opravljeni splavi, druženje ob kresu na plaži – ženske, ki so jim zaprta vrata ne
samo na likovno akademijo, ampak tudi v areno kakršnega koli vodenja, ustvarjajo
svoje samozadostne, polne svetove. Sciamma se zlepa ne naveliča preprostih,
skopih prizorov, v katerih se ne dogaja nič, a se v resnici dogaja vse: stisk roke,
zadržan dih, ukraden pogled. (Ana Jurc, Portret mladenke v ognju, MMC)

14.

Primer: vpeljava v prizore, taktilnost, telesnost in režiserjev
opus (raziskava ozadja)
Pokliči me po svojem imenu po pripovednem slogu spominja na romantično opero, morda celo na
Viscontijeve filme (»Guadagnino je Visconti na drogah«) ali tople melodramatične Antonionijeve
filme iz petdesetih. Vsak njegov kader je formalno stiliziran in nasičen z intenzivnostjo čustev,
izraženo skozi vizualni jezik, ki kar prekipeva od evforije. Vendar njegov film ne raziskuje le
vidnega, temveč tudi globine drugih čutov, kar deluje nezadržno privlačno: videz, zvok, vonj in
okus se združijo v intenziven občutek erotične sinestezije, ki ga lahko sproži spolnost, hrana ali
kaj tretjega.
Tako je Guadagnino filme sicer snemal že prej. Pomislimo le na prva dva dela trilogije Poželenje: v
Jaz sem ljubezen Emma, Rusinja, ki se priseli v nesramno bogato milansko družino (igra jo Tilda
Swinton), poskusi sočne, oranžno žareče kozice, ki jih jé Antonio (Edoardo Gabbriellini) –
nemudoma jo célo prevzame vznesenost. V Nemirni obali Marianne (Tilda Swinton) in Harry
(Ralph Fiennes) s prsti okušata sveže narejeno rikoto, ki nanju deluje skrivnostno kot erotični
napoj. Tudi v Pokliči me po svojem imenu se zgodi nekaj podobnega: sladka, dišeča in lepljiva
breskev Eliu začasno nadomesti ljubimca, Oliverja – in hkrati izda njegovo skrivno početje, ko se
ta vrne. Hrana igra vlogo uvodnih taktov ali spremljave vzburjenosti, na soncu, v travi in med
zelenjem, z ekstremno bližnjimi posnetki kože, sadežev in jagodičevja ter žuželk: Emma kmalu
pristane v Antoniovem objemu, Marriane vsaj za nekaj trenutkov podleže Harryjevemu
zapeljevanju, Elio pa se poleg svoje apolonične strani končno prepusti tudi dionizični.
■
Tina, Pokliči me po svojem imenu, Ekran

15.

FILMSKI JEZIK
■
KADER osnovna prostorska enota (statičen)
■
PLAN osnova gibljiva prostorska enota (dinamičen)
■
MONTAŽA Montaža 101
■
Filmska ločila: rez, mednapisi, dvojna ekspozicija (dva kadra v eni podobi), odtemnitev, zatemnitev,
preliv, fash-back, flash-forward …
■
Fotografija: kamera na tripodu, dollyju (tirnicah), žerjavu, steadycam ali iz roke; leče; film ali
digitalno; koti snemanja; luč; kadri; zakaj te odločitve? Kakšne učinke imajo?
■
Igra, scenografija, kostumografija, maska, posebni efekti, zvok in glasba
■
Kako je podana zgodba? Je linearna ali ne? Je med kadri veliko rezov (kakšnih rezov?) ali dolgi
posnetki? Kakšen ritem ustvarja montaža? Je film dinamičen ali statičen? Kakšen učinek imajo
npr. dolgi posnetki na gledalce? Ipd.
■
Osnove filmske ustvarjalnosti (knjiga)

16.

Nazaj k recenziji: še vedno
srednji del
■
Drugi elementi:
■
Simbolizem
■
Prostori: sobe, hodniki, pokrajina, ki dobi določeno kvaliteto:
klavstrofobična, grozeča, prostrana vs. potencial novega
življenja, veselja, topline. Kako ustvarjajo ti elementi
atmosfero?
■
Kako se razvija zgodba – na komu ali čemu je fokus? Se ta
fokus spreminja v teku filma?

17.

■
Kdo so liki? Na kakšen način bi jih opisali? Kako se
spreminjajo v poteku zgodbe? Imamo dostop do
njihove psihološke globine ali ne? Kaj vemo o njih?
…
■
Spol, rasa, seksualnost, razred …
■
V kakšnem odnosu so do svojega okolja?
■
Je film dinamičen ali bolj počasen, je družbeno
angažiran ali je bolj intimen (s tem pa ni nujno
nepolitičen!)
■
Muzka; Muzka-videoesej
■
Konteksti nastanka: H‘wood, indie, nacionalne
kinematografije, eksperimentalni …
■
Pri primerjavah z drugimi filmi, drugimi režiserji …
pazite na to, da zahtevajo primerjave že kar veliko
znanja o drugih filmih, o režiserjih, o zgodovini
žanra, tematike! RAZISKOVANJE za vsako recenzijo!

18.

Vrednotenje in postavljanje v družbeni
kontekst
■ Leave No Trace je v osnovni premisi preprosta zgodba o odnosu med očetom in
hčerjo. Glavnina tenkočutne drame se skoraj neopazno odvije med njima – z vsakim
prehojenim kilometrom se razkorak med tem, kar je v smislu preživetja nujno zanj in
kaj zanjo, poglablja. Will dobro ve, da bo Tom na neki točki morala poiskati svojo pot.
Režiserka skozi njuno nekonvencionalno življenjsko situacijo posredno odpira tudi
številne aktualne teme, od brezdomstva in problematike vojnih veteranov v ZDA – s
čimer se je ukvarjala že v dokumentarcu Stray Dog (2014, Debra Granik) – do
uničujočega hiperkapitalizma sodobne gladiatorske družbe, ki brezbrižno uničuje
tako nas kot okolje, v katerem živimo. Opozarja nas, da tisto, kar hočemo, ni enako
tistemu, kar zares potrebujemo. Da je manj pravzaprav več – manj stvari je enako
več človečnosti. Pod vprašanje postavlja družbeni konformizem in zgrešena merila
za posameznikov uspeh, ki se meri zgolj s količino nakopičenih materialnih dobrin.
■ Ana Šturm, Nazaj k naravi, Ekran

19.

Družbeni kontekst, intima, vizualni
namigi
■ Nič manj zaščitniška do fanta ni Juanova punca Teresa (Janelle Monáe), ki premore
več materinske skrbi kot Chironova prava mama. Paula (Naomie Harris) svojo
odvisnost od drog financira s prostitucijo: dejstvo, ki ga Jenkins na redkobeseden, a
poetičen način poda zgolj prek dveh replik in rdeče svetlobe, ki ponoči brli v njeni
spalnici. Prav ta nevsiljiv pristop, ki ne dopušča sprenevedanja, je Jenkinsov avtorski
pečat, tisto, kar Mesečino dvigne nad klasično dramo o kalvariji odraščanja v težkih
okoliščinah. Vizualno poezijo najde v še tako banalnih dogodkih, kot je vožnja v
avtomobilu na sončen miamijski dan. Estetska komponenta je nenehno prisotna, pa
naj bo to v simetrični kompoziciji kadra, gladko drsečem očesu kamere ali
premišljeni glasbeni podlagi. Težko je spregledati, da Jenkins pripoveduje zgodbo o
svetu, v katerem je odraščal in ki je vpisan v njegove gene. (Ana Jurc, Mesečina,
MMC)

20.

Vrednotenje filma – vsebine, prijemov
■ Debra Granik se veliko ukvarja tudi z etničnimi in moralnimi aspekti ustvarjanja. Do
tematik, ki jih obravnava, pristopa premišljeno, umirjeno in zadržano – nikogar ne
poveličuje in ne obsoja. Ne poslužuje se poceni filmskih trikov in na silo ustvarjenih
konfliktov, ki bi zgodbo peljali naprej. Gledalca raje spusti v neposredno bližino likov,
v njihovo intimo, od koder jih lahko od blizu opazujejo in poslušajo, z njimi čutijo in
se odločajo. Ko se Will in Tom znajdeta v kolesju centra za socialno delo, smo
soočeni s hladno podobo sistema: ljudi vidi samo kot podatke, ki jih lahko popiše,
izmeri, klasificira in pospravi v pravi, družbeno sprejemljivi predal.
■ Ana Šturm

21.

Sredina
■ NAJDITE KLJUČNO TEMO / SVOJ VSTOP (ker ne
morete pokriti vsega!!) IN RDEČO NIT – pazite
na to, da bralci niso v vaši glavi, da mogoče
nimajo takšnega znanja o filmu kot vi, da jih vi
vodite skozi tekst in vaš argument

22.

Zaključek – recenzije, ne PP
■ Vaša ključna misel o filmu in temi, ki jo je za vas odprl
■ Je zaključek vašega argumenta, ampak mora bit tudi močan, mora pustit vtis, med
jasnostjo in stilom
■ Ne vpeljujemo popolnoma novih idej ali tem v zaključek! Naj imajo vez s prejšnjimi
argumenti!

23.

Zaključek
■ Četudi Oliverju družbena vloga heteroseksualca ni pisana na kožo, sam ne premore
dovolj samozavesti, zavedanja o pomenu osebnega izraza, zadovoljstva in čustvene
pristnosti – torej, v nekem smislu čustvenega kapitala – da bi kljuboval družbenim
normam osemdesedetih in zaživel življenje tako, kot bi si ga sicer želel. V tem
pogledu Pokliči me po svojem imenu odpira zanimivo vprašanje: kako v okviru
razredne neenakosti razmišljati o čustvenih travmah in frustracijah, v tem primeru
tistih, povezanih z zatrto seksualnostjo? Če je Oliverjeva ljubezenska zgodba z Eliom
zanj res kot naplavljena roka antičnega kipa, nekaj nadzemeljsko lepega in
poetičnega, ki sodi v drug svet, ne pa v njegovega, potem Guadagnino privilegija v
Pokliči me po svojem imenu ne obravnava tako cinično, kot v Jaz sem ljubezen ali
Nemirni obali. Eliovo življenje, vključno z njegovimi čustvenimi stanji, je bolj podobno
grški ali italijanski pastoralni romanci – ne le kot brezdelno življenje z neskončnimi
erotičnimi fantazijami, temveč tudi kot idealizirano, odmaknjeno okolje, ki spominja
na sanje o popolnem svetu.
■ Tina Poglajen

24.

■ Mesečina ni pomemben film zato, ker bi bil zavestno skonstruiran okrog
"perečih" ali "aktualnih" vprašanj, ker bi bil pragmatičen korektiv trendov
množične filmske industrije. Pomemben film je zato, ker - brez kompromisov na
račun forme ali vsebine - individualno izkušnjo povzdigne na raven
univerzalnega. S tem odpira prostor za empatijo in razumevanje v zvezi z
vprašanji, kjer je enega in drugega pogosto premalo. (Ana Jurc, Mesečina,
MMC)

25.

Še
■ PREBERTE TEKST ZA SABO!
■ PAZITE; DA NE KOPIRATE (preberete veliko recenzij, argumenti velikokrat podobni,
samo poskušajte najti svoje besede, svoje prizore, svoje povezave znotraj teksta!)
■ Ne se bati slabih tekstov, ne se bati blokad, ne obupavajte, naj vas perfekcionizem
ne onemogoči

26.

in ŠE
■
Kaj je žanr, kaj je filmska zvrst?
■
Komedija, akcija, grozljivka, film ceste, … | doku, igrani, animirani, eksperimentalni
■
Zapis imen, sklanjatve imen
■
Sergei Loznitsa, Andrei Arsenyevich Tarkovsky, Sergei Mikhailovich Eisenstein
■
Akira Kurosawa, Park Chan-wook/Park Čan Vuk (slovenjenje japonskih imen, ni pa konsenza glede
korejskih in kitajskih – pinyin)
■
Grki: Yorgos Lanthimos
■
Spol
■
Spolno nevtralni zapisi, predvsem ko gre za filme, ki to zahtevajo (queer kinematografija),
uveljavljanje podčrtaja