Predmet_148292 (2)

1. OBJEKTIVNA HERMENEVTIKA IN WEBROVA METODOLOGIJA DRUŽBENIH VED

Ciklus 9 + 10

2. CILJ RAZPRAVE

-
razlika med subjektivno in objektivno hermenevtiko;
temeljne značilnosti objektivne hermenevtike;
objektivna hermenevtika: tradicija (izročilo) in dialog;
ideja hermenevtičnega kroga;
hermenevtični krog kot hevristično orodje v metodologiji
družboslovnega raziskovanja;
- preseganje dualizma med nomotetičnimi (razlaga) in
ideografskimi (razumevanje) vedami pri Maxu Webru;
- neposredno (aktualno) razumevanje – pojasnjujoče
razumevanje;
- metoda idealnih tipov v znanosti;

3. ZNANSTVENA RAZLAGA – ZNANSTVENO RAZUMEVANJE

DRUŽBENA REALNOST
delovanje na temelju
predvidljivih mehanizmov:
SISTEMI : SUBJEKTI
ONTOLOGIJA
ONTOLOGIJA
smotrno (intencionalno)
delovanje
IGRE (NORME) - AKTERJI
OBNAŠANJE:
RACIONALISTIČNODEDUKTIVNI :
EMPIRICISTIČNOINDUKTIVNI
EPISTEMOLOGIJA
EPISTEMOLOGIJA
SUBEJKTIVNA
+
OBJEKTIVNA
HERMENEVTIKA
ODKRIVANJE VZROČNOPOSLEDIČNIH
ZAKONITOSTI:
DETERMINISTIČNEIDETERMINISTIČNE
RAZLAGE
METODOLOGIJA
METODOLOGIJA
REKONSTRUKCIJA
DELOVANJA S POMOČJO
RAZUMEVANJA SMISLA
METODOLOŠKI NATURALIZEM:
DRUŽBENE VEDE = RAZLAGA
HERMENEVTIKA:
DRUŽBENE VEDE = RAZUMEVANJE

4. OSNOVNA RAZLIKA MED SUBJEKTIVNO IN OBJEKTIVNO HERMENEVTIKO - 1

SUBJEKTIVNA
HERMENEVTIKA: pri
razumevanju smisla se osredotoča k
smotrom in doživljanjem posameznika.
V ospredju je t.i. filozofsko vprašanje
»mišljenje drugega«. Izhaja iz Kantove
filozofske tradicije. Pri Kantu je
moralo biti vse v svetu podvrženo
presoji lastnega kritičnega in
svobodnega uma (freies Vernunft), kar
pomeni, da se mora subjekt spoznanja
oddvojiti od kakršne koli tradicije
oziroma izročila, ker to vodi k
pristranosti njegoveg spoznanja.
OBJEKTIVNA HERMENEVTIKA:
akt razumevanja ne predstavlja zgolj vstop v
„mišljenje drugega“. V procesu spoznanja so
relevantne tudi vse širše potencialne
(družbene, zgodovinske, itd.) strukture, ki na
smisleni način usmerjajo mišljenje in
delovanje individumov. Na primer, pri
razumevanja nekega literarnega teksta nas
zanima smisle oziroma pomen teksta samega,
ne pa notranji smotri in doživljanja avtorja
tega teksta. Smisel mišljenja in delovanja
posameznika je določen glede na
vsakokratne družbene okoliščine. Skratka,
pomemben je kontekst.

5. OSNOVNA RAZLIKA MED SUBJEKTIVNO IN OBJEKTIVNO HERMENEVTIKO - 1

SUBJEKTIVNA HERMENEVTIKA
1.Kako razumeti tekst kot „objekt“ spoznanja?
tekst je odraz dejanskega življenja
(„Lebensäußerungen“);
- interpret teksta se mora vživeti v
avtorja teksta;
- osnovni cilj razumevanja je, da izvorne
motive avtorja kar se da natančno
rekonstruiramo;
2. Kakšne so posledice takšnega pristopa?
- interpretacija teksta je psihologistična,
saj temelji na doživljanju (Erleben),
izražanju (Ausdruck), podoživljanju
(Nacherleben), rekonstrukciji izkušenj
drugega (Nachbilden)
- da bi lahko interpretirali nek tekst,
moramo bolje razumeti avtorja teksta
kot je on razumel samega sebe.
-
OBJEKTIVNA HERMENEVTIKA
1. Kako razumeti tekst kot „objekt“
spoznanja?
- tekst ima svojo pomensko/smisleno
strukturo, ki sega preko notranjih
motivov avtorja teksta;
- vsak interpret, ki želi razumeti
tekst,vstopi v branje z nekim že v
naprej določeno prespektivo
predrazumevanja
(Vorverständnishorizont);
- razumevanje tekstov se dogaja spajanje
perspektive („Horizontverschmelzung“)
med interpretom in tekstom;
2. Kakšne so posledice takšnega pristopa?
- interpretacija je vedno vezana na
zgodovinski in jezikovni kontekst;
- interpretacija ni nikoli nekaj fiksnega,
temveč se lahko skozi čas in glede na
kontekst vseskozi spreminja;

6. TEMELJNE ZNAČILNOSTI OBJEKTIVNE HERMENEVTIKE: 1. EKSISTENCIALIZEM, 2. TEKSTUALIZEM, 3. TRADICIJA, 4. DIALOG

1. Eksistencializem: Cilj hermenevtike ni bil nikoli razviti nek specifični
metodološki program, temveč razviti nek širši filozofski (ontološki) pogled, ki bi
odgovarjal na eksistencialna vprašanja človeka.
Hans Gadamer: »Razumevanje človeških stvaritev (umetniških del, literarnih tekstov)
prek hermenevtičnega kroga ne smemo pojmovati kot “metodo”. Gre bolj za ontološki
proces človeške govorice. Gre za delovanje, v katerem s posredovanjem jezika
'življenje posreduje življenje‘.” (Warheit und Methode, 1960, str.96)
2. Tekstualizem: ne gre za izključno razumevanju tekstov kot takšnih. Izrečena ali
zapisana beseda in predmet, o katerem je beseda, sta identična. Ni njune ločitve.
2.1. Paul Ricoure: Akterjevo delovanje je podobno besedilom, zato mora biti predmet
obravnave hermenevtike. (v: Hermeneutics and the Human Sciences, 1981)
2.2. Charles Taylor: Človek je žival, ki interpretira samo sebe. (V: Interpretation and
the science of the man,1971 )
2.3. Cliford Greetz: Kultura v širšem antopološkem pomenu besede je “zbirka
tekstov”. (v: The Interpretations of Culture, 1973)
2.4. Hans Gadamer: Razumevanje človeških stvaritev, kot so umetniška in druga
intelektualna dela, predstavljajo v prvi vrsti ontologijo človeške govorice. (Wahrheit
unde Methode, 1960)

7. TEMELJNE ZNAČILNOSTI OBJEKTIVNE HERMENEVTIKE: 1. EKSISTENCIALIZEM, 2. TEKSTUALIZEM, 3. TRADICIJA, 4. DIALOG

3. Tradicija : Naše razumevanje sveta, kolikor ga želimo imeti za objektivno
razumevanje, je vedno že vpeto v nek tradicionalni okvir. To tradicijo sprejemamo kot
del procesa spoznanja, ne pa da težimo k njeni strogi razmejitvi od naših analitičnih
„orodij“. Razumevanje nas samih kot subjektov spoznanja se dogaja skozi razumevanje
tradicije (n.pr. kulture, družbe, zgodovine, itd.), katere del smo.
4. Dialog: Naše razumevanje sveta je participativno, konverzacijsko in dialoško. Dialog
je tisti, ki omogoča (1) razumevanje mišljenja drugega in (2) hkratno revizijo lastnega
mišljenja. Z vstopom v drugo mišljenje rekonstruiramo tuje mišljenje, hkrati pa moramo
biti odprti za revidiranje lastnega mišljenja na temelju argumentov tujega mišljenja.
Predpogoj za takšno vrsto dialoga je, da sta obadva partnerja, t.j. subjekt in objekt
spoznanja, ki se nahajata v tem dialogu, medsebojno povezana v nekem skupnem
izročilu oziroma ju zavezuje neka skupna tradicija.
Hans Gadamer: „Razumevanje je vezano na jezik” (Verstehen ist sprachgebunden”).
(Wahrheit und Methode)

8. IDEJA HERMENEVTIČNEGA KROGA

Ključne predpostavke za razumevanje hermenevtičnega
kroga kot metode družboslovnega raziskovanja:
1. del razumemo iz celote (stavek v nekem tekstu
razumemo glede na celotni tekst);
2. celoto razumemo samo iz delov (celotni tekst razumemo
iz razumevanja, ki poteka od stavka do stavka) ;
3. razumevanje se dogaja v zaporednih fazah: na temelju
branja posameznega pasusa v tekstu naredimo neko
smiselno presojo, beremo naprej, in korigiramo našo
presojo, itd.
4. V objektivni hermenevtiki je hermenevtični krog v praksi
organiziran kot spirala: iz njega ni mogoče ubežati, vendar
ga je mogoče metodološko disciplinirati na temelju
posameznih korakov:
- s tvorjenjem bralnih različic (čim več verjetnih pomenskih
variant),
- razčlenitvijo implicitnih pravil,
- preverjanjem oziroma selekcijo na podlagi kontinuiranega
empiričnega postopanja (ugotavljanja, kaj se ujema, kaj je

9. OPIS IDEJE HERMENEVTIČNEGA KROGA

Razpolagamo z ohlapnim vsakdanjim razumevanjem zapisanega teksta,
ki predmet našega preučevanja. Pred branjem razpolagamo z neko
stopnjo protovedenja o preučevani stvari, zatem pa sledi naše prvo
branje teksta. Na tej osnovi pridemo do prvih uvidov v predmet svojega
preučevanja. Večja jasnost o predmetu vodi k nadaljnjemu branju
(diskusiji med poznavalci), ki znova natančneje določijo podobo našega
predmeta. Delujemo v okviru stalne izmenjave »zasnutka« in
»informacije« v smeri čim izčrpnejšega poznavanja predmeta
preučevanja. Pri tem moramo vseskozi ohranjati kritično distanco do
dosežene stopnje svojega vedenja, kajti vedno se lahko predpostavlja
neki primanjkljaj znanja. V preučevanju skušamo čim kasneje postaviti
hipotezo o nekem dejstvu. Po poti sistematičnega študija virov lahko
razčistimo največ dvomov, torej prej, preden neko trdno hipotezo
formuliramo. Hipotezo o obstoju nekega dejstva lahko postavimo šele
potem, ko smo ocenili, da je kritični študij virov dovolj izčrpen.

10. SUBJEKTIVNA : OBJEKTIVNA HERMENEVTIKA- PREDSTAVITEV ENOSTAVNEGA PRIMERA

SUBJEKTIVNA : OBJEKTIVNA HERMENEVTIKAPREDSTAVITEV ENOSTAVNEGA PRIMERA
SUBJEKTIVNA HERMENEVTIKA
1.VPRAŠANJE:Kateri so subjektivni razlogi, ki
dijaka vodijo k temu, da kar naprej zamuja v
šoli?
2. METODA:
2.1. Govorimo z dijakom, da bi razumeli
njegove motive za to, da deluje tako kot deluje.
2.2. Dijak pojasni svoje razloge za zamujanje,
npr. ponočevanje, nemotiviranost za predmet,
itd.
2.3. Smo v vlogi nekoga, ki se mora vživeti »um
drugega«, torej interpretiramo dejanje dijaka
kot nekaj, kar izhaja iz njegovih subjektivnih
razlogov;
REZULTAT: Naša analiza ostaja na
subjektivni ravni. Na delovanje »subjekta«
raziskovanja gledamo izključno iz njegovega
osebnega zornega kota, saj je to edino, kar je v
središču našega pristopa.
OBJEKTIVNA HERMENEVTIKA
1.
VPRAŠANJE: Katere so širši potencialni dejavniki,
ki bi lahko predstavljali smisleni odgovor na to, zakaj
dijak kar naprej zamuja v šoli?
2. METODA:
2.1. Osrednjo pozornost ne namenimo razgovoru z
dijakom, temveč preučitvi napisanih in nenapisanih pravil,
ki so določeni v v komunikaciji med dijakom in učiteljem,
zaznamkom učitelja glede dijakove zamude v redovalnici;
2.2. Na temelju preučitve materiala postavimo več hipotez
glede vloge širših dejavnikov :
H1: učenec pravilnikov, ki veljajo v šoli, sploh ne jemlje
resno (potencialno kršenje pravil)
H2: učenec testira skrajno mejo učiteljeve avtoritete
(potencialna struktura oblasti) ;
H 3: kršenje je odraz diskfunkcionalnih odnosov v družini
(potencialna disfunkcionalnost);
3. REZULTAT: .Odkrili smo obstoj potenncialnih širših
dejavnikov za zamujanje dijaka, ki se jih ta dijak
največkrat niti ne zaveda.

11. KJE VSE SE SREČUJEJMO S HERMENEVTIKO, KJER JE V OSPREDJU INTERPRETACIJA ?

teologija (biblična eksegeza)
zgodovinopisje (interpretacija zgodovinskih virov)
jezikovna znanost (smiselno razumevanje in
prevajanje starih tekstov)
pravna znanost (tolmačenje dikcije zapisanih
zakonskih pravil)
kriminalistika (odčitavanje sledi)
medicina (diagnostično pomovanje splošnega
počutja)
družbene vede (družbena delovanja in vedenja)
psihologija (razumevanje patoloških sprememb)
umetnostna znanost (stilna analiza umetniških del)

12. PRESEGANJE DUALIZMA MED NOMOTETIČNIMI (RAZLAGA) IN IDEOGRAFSKIMI (RAZUMEVANJE) VEDAMI PRI MAXU WEBRU

1. Webrova pripadnost preučevanja pomena/smisla in vzrokov družbenih
pojavov: metodološki individualizem in holizem;
2. Webrovo razlikovanje med kategorijami:
2.1. človekovega vedenja (obnašanja) (Verhalten)
2.2. individualnega (smiselnega) delovanja (subjektive Handlung)
2.3. družbenega (smiselnega) delovanja (soziale Handlung);
3. Webrova kritika subjektivne (intucionistične) hermenevtike: “Ni treba
biti Cezar, da bi razumeli Cezarja. Popolno »podoživljanje«
(»Nacherleben«) je pomembna za razvidnost (Evidenz) razumevanja, ni pa
absolutni pogoj za interpretacijo smisla (Sinndeutung). Razumljive in
nerazumljive sestavine dogajanja so pogosto pomešane in povezane med
seboj.« (Gesammelte Aufsaetze fuer Wissenschaftstheorie, str. 178)
4. Weber o družbenem (smiselnem) delovanju: Max Weber: » Nima že
vsaka vrsta kontakta med ljudmi lastnosti družbene interakcije, temveč
ima takšne lastnosti samo obnašanje (Verhalten), ki je smiselno usmerjeno
k obnašanju drugih. Trk dveh kolesarjev je dogajanje, ki je enako vsem
ostalim naravnim dogajanjem. Če pa bi prišlo do poskusa izogibanja
drugemu in zaradi tega kolesarskega trka do prepira, groženj oziroma
pomiritev, potem pa bi imeli opravek s družbenim delovanjem (soziale
Handeln).« ( Gesammelte Aufsaetze fuer Wissenschaftstheorie, str. 35)

13. TIPI DRUŽBENIH DELOVANJ PRI MAXU WEBRU

TIP DRUŽBENEGA DELOVNJA
tradicionalno delovanje: delovanje, ki je
posledica naših navad;
afektivno delovanje: delovanje, ki je posledica
našega čustvenega stanja;
PRIMERI
kupovanje daril za božič
jok na pogrebnih
slovesnostih
racionalno k vrednotam usmerjeno delovanje:
če je nek posameznik
delovanje, ki ga usmerjajo prevladujoči ideali ali veren, potem je
vrednote ;
racionalno, da kot vernik
moli
racionalno k smotrom usmerjeno delovanje:
delovanje posameznikov
delovanje, ki je usmerjeno k nekemu cilju glede po načelu „cost-benefit“;
na točno presojo sredstev za doseganje teh
ciljev;

14. AKTUALNO RAZUMEVANJE - POJASNJUJOČE RAZUMEVANJE

1.
AKTUALNO RAZUMEVANJE (aktuelle Verstehen): gre za spoznavanje subjektivnih
motivov delovanja, ki so pomembni za samega akterja.
1.1. aktualno razumevanje, ki temelji na racionalnih predpostavkah:
Primer: Razumemo pomen izrečenega ali prebranega stavka 2x2 =4 ;
1.2. aktualno razumevanje, ki temelji na iracionalnih predpostavkah:
Primer: izbruh jeze, ki se izraža v obrazni mimiki, medmetih in iracionalnih gibih;
2.
POJASNJUJOČE RAZUMEVANJE (erklaerendes Verstehen): gre za spoznavanje
subjektivnih motivov delovanja akterjev v širšem družbenem in zgodovinskem kontekstu.
Ta vrsta pojasnitve je dostopna zunanjemu opazovalcu, ne pa tudi individualnemu akterju.
PRIMER : Razumemo smotre oziroma namene individuma, ki je izrekel ali zapisal stavek
2X2 = 4 (to je storil kot trgovec, kot znanstvenik, itd.);

15. METODA HERMENEVTIČNEGA KROGA PRI MAXU WEBRU: SOODVISNOST RAZLOGOV IN VZROKOV

Metoda hermenevtičnega kroga pri Maxu Webru: skrbno interpretirani
podatki in koherentna zgodba o teh podatkih ena drugo krepita, brez da
bi za to potrebovali nek neodvisni kriterij testiranja oziroma preverjanja.
Cilj takšne metodologije, v okviru katere širša (družbena) kavzalna
analiza rakriva veljavnost (individualnih) razlogov, ni to, da pridemo do
nekega univerzalno veljavne vzročne zakonitosti, temveč da pridemo do
singularnih kavzalnih pojasnitev.
Max Weber o t.i. metodi hermenevtičnega kroga: » Kjerkoli imamo
opravka z vzročno pojasnitvijo kulturnih fenomenov, potem spoznanje o
kavzalnih zakonitostih ni cilj, temveč sredstvo za razlago fenomena
individualnosti, ki je kulturno signifikanten.« (glej: Gesammelte
Aufsaetze fuer Wissenschaftslehre, str.112).

16. IDEALNI TIPI V ZNANOSTI

1.
Idealni tipi so hevristično orodje v procesu spoznavanja družbenega sveta.
Raziskovalcem omogočajo čim bolj jasen vpogled v nek točno določen aspekt
realnega družbenega sveta.
Weber je zahteval, da morajo družboslovni raziskovalci slediti naslednjim
predpostavkam v okviru idealno-tipskih analiz:
2.1. družbeni svet je kompleksen in dinamičen, zato ga noben (miselni) koncept
ne more zapopasti oziroma dojeti v njegovi celoti;
2.2. Družbena znanost, kolikor želi storiti nek napredek, ne more zapasti v prazno
teoretiziranje oziroma že kar neko obliko kontemplacije.
2.
3. Idealne tipe je sicer mogoče medsebojno vrednotiti kot boljše ali slabše glede na
njihovo zmožnost raziskovanja. Kljub temu pa kot preudarni (racionalni) miselni
konstrukti, ki so abstrahirani od konkretne družbene realnosti, ne morejo biti nikoli
obravnavani kot »napačne« ali »resnične« odslikave v metafizičnem pomenu besede.
4. Definicija idealno-tipske analize pri Maxu Webru: „“Idealni tip dosežemo po poti
‚enostranskega stopnjevanja‘ (einseitigen Steigerung) enega ali več aspektov
preučevanega objekta raziskovanja in integracije množice diskretnih in difuznih, tu bolj,
tam manj, na nekaterih mestih sploh ne navzočih singularnih pojavov, ki tvorijo neko v
samem sebi enotno miselno tvorbo (einheitlichen Gedankengebilde)« (Max Weber,
Gesammelte Aufsaetze zur Wissenschaftslehre, str. 191).

17. PRIMER IDEALNO TIPSKE ANALIZE PRI MAXU WEBRU

1. Max Weber: „» Sestavni deli duhovnega življenja posameznikov v neki
določeni epohi srednjega veka, na primer v krščanstvu, kolikor bi jih seveda
želeli v celoti prikazati, bi se nujno pojavljali kot kaos neskončno
diferenciranih in med seboj tudi nasprotujočih se raznovrstnih miselnih
(pojmovnih) struktur, četudi je cerkev v srednjem veku želela v prvi vrsti
uveljaviti enotnost vere in morale. Če se sedaj pojavi vprašanje, kaj naj bi v
tem kaosu predstavljalo 'krščanstvo' srednjega veka, s katerim moramo še
naprej operirati kot z nekim fiksnim pojmom, potem se zelo hitro izkaže, da
tudi tukaj v vsakem posameznem primeru uporabljamo neke miselne
(pojmovne) strukture, ki smo jih sami ustvarili. Gre za kombinacijo
cerkvenih in moralnih norm, maksim, ki naj bi uravnavale vsakdanje življenje
ljudi in drugih neštetih posamičnih tvorb, ki jih združujemo v neko 'idejo'.:
gre skratka za neko sintezo, do katere se z uporabo 'idealno-tipskih
pojmov', ne da bi zapadli v protislovje, niti ne moremo dokopati.« (
Gesammlete Aufsateze fuer Wissenschaftstheorie, str. 197)
2. Webrov opis srednjeveškega »mestnega gospodarstva«;
3. Webrov opis racionalnega tipa birokracije v modernih kapitalističnih
družbah;

18. ZMOTE ZNANSTVENIKOV GLEDE METODE IDEALNIH TIPOV

1. znanstveniki zamešajo teorijo z zgodovino
oziroma svoje konstrukte izenačijo z »bistvom«
zgodovinske realnosti, kot da bi bila ta
deduktivno izpeljana iz njih;
2. znanstveniki »hipostazirajo« svoje ideje kot
sile, ki dejansko poganjajo zgodovinski razvoj.

19. ZAKLJUČEK

Max Weber je prvi začrtal pot preseganju razlik med naturalistično in
antinaturalistično metodologijo dužbenih znanosti. S to tretjo potjo je že
nakazal smeri današnjega razvoja, ki gre v smeri povezovanja znanosti tako
z vidika znanstvene metode (kvalitativni – kvantitativni pristop) kot
predmeta znanstvenega preučevanja (disciplinarnost – interdisciplinarnosttransdisciplinarnost).