Kdo misli abstraktno?

1.

G.W.F. Hegel
Kdo misli abstraktno?
Misliti? Abstraktno? – Sauve qui peut! Naj se reši, kdor se more! Tako že slišim vpiti
izdajalca, ki ga je kupil sovražnik in ki oponaša temu sestavku, češ da bo tukaj govora o
meta ziki. Kajti meta zika je beseda, kakor abstraktno in skoraj tudi mišljenje, pred katero
vsakdo beži bolj ali manj kakor pred človekom, ki je staknil kugo.
Ampak namera ni tako slaba, da bi tukaj razlagali, kaj je misliti in kaj je abstraktno.
Lepemu svetu ni nič tako neznosno kakor razlaganje. Tudi meni samemu je dovolj grozno,
ko kdo začne razlagati, saj v sili vse razumem sam. V vsakem primeru pa se tu zdi
razlaganje mišljenja in abstraktnega povsem odvečno; kajti lepi svet beži pred abstraktnim
prav zato, ker že ve, kaj je. Tako kot si človek ne želi tega, česar ne pozna, tako tega tudi
ne more sovražiti.
Prav tako ni v načrtu, da bi hoteli lepi svet pretkano spraviti z mišljenjem ali abstraktnim;
da bi se, na primer, pod videzom lahkotne konverzacije mišljenje in abstraktno zasenčilo,
tako da bi se neopazno in ne da bi vzbudilo odpor prikradlo v družbo in se prikrito uvedlo
celo s pomočjo same družbe – ali da bi se, kot se izražajo Švabi, priplavšalo noter – nato
pa bi avtor zapleta razkril tega sicer tujega gosta, namreč abstraktno, ki ga je pod nekim
drugim nazivom vsa družba obravnavala in pripoznavala kot dobrega znanca. Takšni
prizori prepoznanja, ki naj bi podučili svet proti njegovi volji, pa imajo na sebi neodpustljivo
napako, da hkrati sramotijo in da se hoče upravljavec odeti v nekaj malega slave, zato to
sramotenje in ta nečimrnost odpravita učinek, saj znova odrineta lekcijo, pridobljeno za
takšno ceno.
V vsakem primeru pa se je zastavitev takšnega plana že izjalovila; za njegovo izvršitev je
namreč potrebno, da ključne besede v uganki ne izrečemo takoj. To pa se je zgodilo že z
naslovom; v njem se zadevna beseda, če bi se sestavek šel takšno prevaro, ne bi smela
pojaviti že na začetku, temveč bi, kot minister v komediji, morala vso igro hoditi naokoli v
velikem površniku, šele v zadnjem prizoru pa bi ga morala odpeti in pustiti zasijati zvezdi
modrosti. Odpenjanje meta zičnega površnika pa tukaj nikakor ne bi prineslo toliko kot
odpenjanje ministrskega, saj ne bi razkrilo nič več kot nekaj besed; najboljše pri tej burki bi
moralo biti prav razkritje, da si je družba že dolgo lastila stvar samo; na koncu bi tako
dobila le ime, nasprotno pa pomeni ministrova zveza nekaj realnejšega, mošnjo denarja.
Kaj je mišljenje, kaj je abstraktno – da to vedo vsi pričujoči, je predpostavljeno v dobri
družbi, in v takšni se nahajamo tudi mi. Vprašanje je potlej samo v tem, kdo je tisti, ki misli
abstraktno. Namen ni, kot smo že opomnili, da družbo spravimo s to stvarjo, da od nje
zahtevamo, naj se muči z nečim težkim, da trkamo na njeno vest, češ da prostodušno
zanemarja nekaj, kar naj bi bilo na ravni in nivoju bitij, obdarjenih z umom. Prej je namen,
da na tej točki spravimo lepi svet samega s seboj; čeprav sicer nima slabe vesti zaradi
tega zanemarjanja, ima pred abstraktnim mišljenjem kot nečim višjim vsaj navznoter
določeno spoštovanje, pred njim odvrača pogled, ne zato, ker mu je prenizko, temveč ker
mu je previsoko, ne ker mu je preveč običajno, temveč preveč vzvišeno, ali obratno, ker se
mu zdi neka espèce, nekaj posebnega, nekaj, s čimer se človek ne odlikuje v obči družbi
kot z novim oblačilom, temveč se s tem prej izloči iz družbe ali pa osmeši, kot z ubogimi ali
pa tudi razkošnimi oblačili, ki so, če so vanje dragulji všiti po starem ali če imajo ne preveč
drage vezenine, že zdavnaj postala nekaj kitajskega.
fi
fi
fi
Kdo misli abstraktno? Neomikani človek, ne pa omikani. Zato dobra družba ne misli
abstraktno, saj je prelahko, preveč nizko, nizko ni glede na zunanji stan, ne z vidika prazne

2.

ošabnosti, ki se postavlja nad to, česar ni zmožna, temveč zaradi notranje majhnosti
zadeve.
Pristranskost in spoštovanje do abstraktnega mišljenja je tako veliko, da bodo ni nosovi
tukaj zavohali satiro ali ironijo; ampak ker berejo Jutranji list, vedo, da je za satiro
razpisana nagrada in da bi si jo torej jaz raje želel zaslužiti in konkurirati zanjo, kot pa da bi
kar tako predal svojo stvar.
Za svojo trditev moram le navesti primere, za katere bo vsakdo priznal, da jo utelešajo.
Morilca tako pripeljejo na oder za usmrtitev. Za navadno ljudstvo ni nič drugega kot
morilec. Dame morda navržejo, da je močan, lep, interesanten moški. Ljudstvu se zdi
opazka grozna: kaj, morilec, pa lep? Kako je lahko kdo tako slabih misli in morilcu reče
lep; tudi same pač niste veliko boljše! To je pokvarjenost nravi, ki vlada med višjimi sloji,
morda doda duhovnik, ki pozna bistvo stvari in src.
Poznavalec ljudi išče pot, ki jo je ubrala formacija zločinca, v njegovi zgodbi najde slabo
vzgojo, slabe družinske odnose očeta in matere, kakšno nezaslišano strogost po lažjem
spodrsljaju tega človeka, ki ga je zagrenila proti meščanskemu redu, prvo reakcijo na to, ki
ga je pognala ven iz reda in zaradi katere se lahko zdaj preživlja le še z zločinom. –
Najdejo pa se ljudje, ki bodo ob teh besedah rekli: ta hoče morilca opravičiti! Spomnim se,
da sem v mladosti slišal nekega župana tožiti, češ da so šli pisci knjig predaleč in da
hočejo povsem iztrebiti krščanstvo in spodobnost; eden od njih je napisal zagovor
samomora; strašno, res strašno! – Po dodatnih poizvedbah se je pokazalo, da je šlo za
Trpljenje mladega Wertherja.
Misliti abstraktno pomeni videti v morilcu nič drugega kot to abstrakcijo, da je morilec, in
mu s to enostavno kvaliteto izničiti vse ostalo človeško bitje. Povsem drugače je v ni,
sentimentalni leipziški družbi. Mučilno kolo in zločinca, privezanega nanj, so posuli in
obložili s cvetnimi venci. – Ampak to je znova nasprotna abstrakcija. Kristjani se pač lahko
gredo rožnokrižarstvo ali, bolje, križnorožarstvo in obdajo križ z rožami.[1] Križ je podoben
zanki z vislic ali mučilnemu kolesu, ki bi ju že davno posvetili. Izgubil je svoj enostranski
pomen orodja sramotne kazni in pozna, nasprotno, predstavo najvišje bolečine in
najgloblje zavrženosti, združeno z najbolj veselo blaženostjo in božjo častjo. Obratno pa je
lepziški križ, prepleten z vijolicami in makovim cvetjem, sprava po Kotzebuejevo, je
nekakšna razpuščena naklonjenost sentimentalnosti do slabega.[2]
Povsem drugače pa sem nekoč slišal neko preprosto ženico, gospo iz ubožnice, ubiti
abstrakcijo morilca in ga znova narediti živega v časti. Odsekano glavo so položili na oder
in sonce je sijalo; kako Božja sončna milost, je rekla, lepo sije po Binderjevi glavi! – Nisi
vreden, da posije sonce nate, rečemo kakšnemu zmenetu, ki nas razhudi. Tista ženska pa
je videla, da je bila morilčeva glava obsijana s soncem in da je bila torej še vedno vredna
tega. Povzdignila jo je od kaznovanja na morišču v Božjo sončno milost, sprave ni dosegla
s svojimi vijolicami in svojo sentimentalno nečimrnostjo, temveč je videla, kako je bil v
višjem soncu sprejet v milost.
fi
fi
fi
Stara, tvoja jajca so pokvarjena, reče kupka branjevki. Kaj, odvrne ta, moja jajca pa
pokvarjena? Ona mi je prej pokvarjena! Ona mi bi govorila o mojih jajcih? Ona? Ali niso
njenega očeta na cesti poglodale bolhe, ni njena mama pobegnila s Francozom in njena
babica umrla v ubožnici – naj si za svojo načičkano ruto raje kupi celo srajco; saj je dobro
znano, od kod dobi to ruto in svoje klobučke; če ne bi bilo o cirjev, marsikatera ne bi bila
tako napravljena danes, in če bi milostljive gospe bolj pazile na svoje gospodinjstvo, bi
veliko služkinj sedelo po zaporih – naj si zašije luknje v nogavicah! – Skratka, ne pusti ji

3.

nitke dobrega. Misli abstraktno in jo subsumira z njeno ruto, rokavicami, srajco itd. kakor
tudi s prsti in drugimi deli, pa še z njenim očetom in celotnim rodom, zgolj pod ta zločin, da
so se ji njena jajca zdela pokvarjena; vse na njej je čez in čez obarvano s temi
pokvarjenimi jajci, po drugi strani pa je vsak o cir, o katerem je govorila branjevka – če je
kaj na tem, kar pa je zelo dvomljivo –, uspel videti na služkinji povsem druge stvari.
Če se od služkinje premaknemo k slugi, potem ni noben sluga na slabšem kakor tisti, ki
služi človeku nizkega stanu in majhnih prihodkov – in na toliko boljšem je, kolikor višje je
njegov gospodar. Običajni človek znova misli abstraktno, s slugo ravna vzvišeno in se do
njega obnaša zgolj kot do sluge; trdno se drži te ene značilnosti. Na najboljšem so sluge
pri Francozih. Odlični človek je s slugo domač, Francoz pa celo dober prijatelj z njim; ko
sta sama, ima besedo sluga, v Jacques et son maître vidimo, da gospodar ne počne
drugega kot njuha tobak in gleda na uro, slugi pa prepušča vse ostalo.[3] Odlični mož ve,
da sluga ni samo sluga, temveč ve za mestne novice, pozna dekleta in je iznajdljiv;
sprašuje ga po tem in sluga sme reči, kar ve o stvari, po kateri ga sprašuje nadrejeni. Pri
francoskem gospodarju slugi ni dovoljeno samo to, temveč lahko tudi sam načne temo,
lahko ima in zatrjuje svoje mnenje – in ko gospodar nekaj hoče, ne zaleže ukaz, temveč
mora svoje mnenje najprej s slugo predebatirati in doseči z dobro besedo, da njegovo
mnenje prevlada.
fi
fi
V vojski pride na plan ta ista razlika; pri Prusih lahko vojaka namlatijo, torej je pridanič;
kajti kar ima pasivno pravico, da je lahko namlateno, je pridanič. Običajni vojak torej velja v
o cirjevih očeh za ta abstraktum subjekta, ki ga je mogoče namlatiti; in gospod, ki ima
uniformo in porte d’épée, se mora ukvarjati z njim,to pa je kot imeti opravka s hudičem.